Vsaka družina prehaja med razvojnimi fazami.

1. Faza: PREHOD IZ ADOLESCENCE V ODRASLOST = odhod od doma, postati odrasla oseba
2. Faza: ZAKONSKI SISTEM = partnerski odnos
3. Faza: DRUŽINA Z OTROKOM = prihod otroka
4. Faza: ODHOD OTROK OD DOMA = odhajajoči otroci
5. Faza: PARTNERSKI ODNOS V POZNI ODRASLOSTI

Znotraj teh fazah morajo družinski člani izpolnjevati določene naloge, da lahko napredujejo v naslednjo razvojno fazo. Naloge v posameznih fazah se nadgrajujejo in kadar niso naloge razrešene že v začetnih fazah to vpliva na neuspešno opravljene naloge v nadaljevanju razvojnih faz. V vsakem razvojnem obdobju imajo člani družine možnost doseči osebno rast in kadar nismo razrešili neke naloge iz prejšnje faze lahko to razrešimo v nadaljnjih fazah.

Naloge v 1. razvojni fazi (odhod od doma)

• ČUSTVENO SLOVO OD IZVORNE DRUŽINE
  Tukaj mladi odrasli spreminja odnos s starši in doživlja čustveno slovo od njih. Ta naloga predstavlja, da mladostnik razvije sposobnost razvijanja lastne identitete in samostojnosti, obenem pa mora biti sposoben obdržati čustven stik s starši (išče svojo pot v življenju, a se obenem rad vrača domov). Sprejema odgovornost za svoje odločitve in usmeri pozornost nase in svoje želje, da lahko odide v svet in vedno vrača k družini, ki mu predstavlja varnost. Pravila postavlja mladi odrasli zato, da zaščiti svoj odnos in svojo družino saj s tem poskrbi za razmejitve od družine in ostalih odnosov. Če se mladostnik odseli zaradi zamer potem ne bo zmožen iskati nove zdrave odnose, ker bo neprestano iskal potrditev v odnosih (hiter odhod od doma pomeni, da v družini ni bilo vzdržljivo). Če ima mladostnik razvito svojo individualnost, edinstvenost torej svoj lastni jaz bo od doma odšel brez stresa in bo razvojno nalogo opravil. Kadar pa se čuti dolžnega in odgovornega za starše pa se bo težko poslovil od njih (najtežje se poslovimo od nečesa česar sploh nismo imeli, ker še vedno upamo). Starš pa je tisti, ki mora mladostniku dovoliti odhod (npr. mati se zaveda, da ohajajoča hči ne zapušča nje kot matere ampak, da gre hči iskati svoje življenje v svet).
  
• OBLIKOVANJE LASTNE IDENTITETE
  Identiteta predstavlja odnos do samega sebe, kako sebe doživljam in kako me doživljajo drugi. Identiteta se oblikuje z občutkom samosvojosti, koliko sem lahko sam in edinstven. Pri oblikovanju identitete mladostnik doživlja stres, dela napake in več kot jih naredi, bolj je samosvoj pri oblikovanju identitete in postaja tudi bolj samostojen posameznik, manj ko naredi napak, bolj je omejen v svoji samostojnosti. Pomembno je, da tudi ko se prične obdobje, ko so pomembni vrstniški odnosi, da tudi takrat uspe oblikovati in obdržati svoj lastni jaz in da se zaveda svojih lastnih želja.
  
• OBLIKOVANJE INTIMNIH ODNOSOV Z VRSTNIKI
  Da lahko vstopamo v intimne odnose moramo imeti oblikovano lastno identiteto in avtonomijo (samosvojost). Intimnost pomeni, da sprejemaš samega sebe in drugega in si ob tem ranljiv, da se odpreš, zaupaš. Pri tem pa moraš imeti razvito sposobnost, da lahko čutiš samega sebe in da znamo prevzemati odgovornost za zadovoljevanje svojih potreb (želja). Temeljne potrebe posameznika se razvijejo v primarni družini in bolj ko so bile tam nezadovoljene, bolj jih želim zadovoljiti v odraslosti (npr. spoštovanje- v otroštvu ga ni bilo zato ga iščem drugje, a dokler sebe ne spoštujem, me tudi drugi ne bodo). Ločimo 3 nivoje intimnosti:

1. Organska intimnost: intimni smo lahko ob osebi, ki v nas zbudi znan telesni odziv (izhajamo iz tega kar nam je dajala mama čeprav je slabo), zaljubimo se v vzdušje, ki ga oseba prebudi v nas kot spomin na otroštvo, oseba nam diši. Če ostane odnos zgolj na tej ravni to ni dovolj za globok intimen odnos, tukaj se lahko pričnejo ponavljati stari vzorci (ljubosumje, prevare, zasvojenosti,…).
2. Čustvena intimnost: v odnos vključimo čustva, pojavi se zaupanje, ranljivost, v odnsou si moramo dovoliti začutiti svojo bolečino in drugega, si dovoliti pogrešati in razvijemo zavedanje, da sem samo ob tej osebi lahko jaz ranljigva in on samo ob meni. Čustveno intimnost oblikujemo v času, ko smo ranljivi (jočemo, se jezimo,…) a kljub temu ohranimo stik (naučila mama).
3. Kognitivna intimnost: s partnerjem se pogovarjamo, on nas zanima, s pogovorom ob njem se umirimo, lahko se zavedam samega sebe, želim vedeti kaj se dogaja s partnerjem in želim biti prepričana, da ga zanima kaj se dogaja z mano, želim, da mi da priznanje, da ga lahko samo jaz umirim: »JAZ VEM, DA TI VEŠ, DA JAZ VEM«

• OBLIKOVANJE UČINKOVITEGA SPOPRIJEMANJA S STRESOM
  Stres je organski odziv na zunanji dražljaj (gneča na cesti) in notranji dražljaj (ko zamujam zaradi gneče pričnem razmišljati, da mi gre vse narobe). Kakšen pomen dajemo dražljajem je odvisno od spomina, ki odreagira avtomatsko (npr., ko sem v avtu in je gneča telo doživi nemoč, neobvladljivo situacijo zaradi telesnega spomina, ko nekoč ni bilo kontrole in me ni nihče pomiril in sedaj se ob stresu ne morem pomiriti).

Stres delimo na:

1. Relacijski stres: nastane v odnosu in ga delimo na

• RELACIJSKI STRAH: izhaja iz strahu OSTAL BOM SAM (ko se mati loči od otroka ga je strah, a še vedno lahko čuti varnost v svetu-oče). Ko npr. mama ne zmore takoj k jokajočem otroku, da bi ga pomirila to v njemu oblikuje zavedanje, da je ločen od nje in ustvari se relacijski strah OSTAL BOM SAM (ker smo odnosna bitja). Kot odrasli pa doživlja oseba strah pred tem, da jo bo partner zapustil in naredi vse zato, da jo res zapusti.
  
• RELACIJSKA TRAVMA: je povezana z občutkom NEKAJ GROZNEGA SE MI BO ZGODILO. Relacijska travma lahko izhaja iz otroške nebogljenosti, ko ima dojenček neprestane potrebe, ki jih moraš kot starš zadovoljevati (nismo popolne mame). Lahko pa izhaja tudi iz odrasle osebe, ko se dogaja stres znotraj mame, ki ne zna svoje jeze, žalosti pomiriti in to prenaša na otroka. Relacijsko travmo tako doživljamo tudi kot odrasli NEKAJ MI BO NAREDIL, tisti ki pa je samostojno razvit posameznik lahko te misli hitro pomiri. Prav tako kot malemu otroku, odrasli razvije misel, da nas lahko partner, vrstnik rani in ostanemo sami. Stres se začne v meni, partner je zunanji dražljaj, notranji dražljaj pa je v meni v obliki strahu, da nas partner ne bo zmogel pomiriti. Če smo relacijsko travmo doživljali jo moramo podoživeti in v nekem odnosu razrešiti kjer bomo dobili pomirjujoč odziv. Tako se naučimo, da ne potrebujemo ob sebi partnerja, ki nas bo vznemirjal ampak takega, ki nas bo pomirjal.
  
  STRATEGIJE SPOPRIJEMANJA S STRESOM
  Kadar imamo razvite vse tri strategije potem bomo v partnerskem odnosu lahko stres pomirjali in obenem ostali povezani s partnerjem.
• Zaznavanje lastne učinkovitosti: če se zavedam, da sem učinkovita bom iskala ob stresu primerne načine, da se spopadem z njim.
• Občutek lastne kontrole: če ga imam bom v določenih situacijah se lažje spopadala s stresom v odnosih in bom imela hiter odgovor, bolj ko imamo občutek, da so mi dali starši občutek lastne kontrole, samostojnosti prej razvijem občutek lastne vrednosti.
• Občutek lastne vrednosti: je temelj samozavesti ko samega sebe jemljemo kot pomembne in edinstvene.

Naloge v 2. razvojnem obdobju (partnerski odnos)
OBLIKOVANJE PARTNERSKEGA ODNOSA

1.FAZA: povezana je z dražljajem (fizični izgled, telesno funkcioniranje) v katerem se vprašam s kom želim biti ali ne, telo mora prenesti bližino te osebe, oseba, ki ima razvito samosvojost bo iskal dražljaj odnosa in avtonomijo v tem odnosu, oseba, ki pa nima razvite avtonomije pa bo iskal adrenalin (odvisnost). V tej fazi je ključno, da se zavedava, da potrebujeva iste stvari, hrepenimo po nekom, da se ob njem sprostim.
2. FAZA: oblikuje se čustvena intimnost, razvijemo empatijo in pogrešanje, prepoznavamo lastno in partnerjevo ranljivost, smo sočutni, iščemo skupne interese, vrednote. Da lahko razvijemo sočutje in empatijo je potrebno obojestransko razkrivanje, ranljivost. Partnerski odnos mora biti ekskluziven, nekatere informacije sodijo samo v ta odnos. V tem odnosu je pomembno spregovoriti o pričakovanjih, počakamo na njegov odziv in vztrajamo v tem odnosu.
3. FAZA: oblikuje se komunikacija, odnos postaja ekskluziven, edinstven, oblikujejo se vloge (kakšen sem kot partner) ter identiteta para (kakšna sva midva kot partnerja)

VZPOSTAVLJANJE NAVEZANOSTI V ODNOSU
NAVEZANOST je dlje časa trajajoč vzorec povezanosti med dvema osebama. Da se navezanost vzpostavi mora biti zagotovljena bližina v odnosu. Samo z bližino se lahko oblikuje razumevanje in sprejetost. Brez bližine staršev se otrok ne more razviti. Sposobnost oblikovanja navezanosti se razvije v zgodnjem otroškem obdobju in je nenadomestljiv (kadar je otrok v stresu vedno poišče objem matere in ko se pri njej pomiri gre lahko varno v svet. Kadar ni varne pomiritve iz strani matere si bo v odraslosti oblikoval ne varne odnose-nasilje). Če mama ni imela varne navezanosti na svoje starše bo to prenesla na svoje otroke-medgeneracijski prenos. Varno navezane odrsale osebe bodo znale v partnerskem odnosu prepoznati in izražati svoje potrebe, ob konfliktu pa bodo vedno našle pot do partnerja. Brez strahu pred izgubo prideta do konflikta in se ponovno zbližata. Oseba, ki ima izkušnjo varne navezanosti
iz otroštva bo varno navezan v odraslosti. Kadar pa se mati pogosto v stresni situaciji jezi, joče bo to vplivalo na to, da si bo otrok v kasnejših odnosih iskal ne varno navezanost. Kadar prepoznamo vzorce ne varne navezanosti, ki nam jih je pustila mati, nam to omogoči, da razvijemo funkcionalne vzorce še vedno pa lahko pademo pod stare vzorce. Tu je pomembno se spomniti kdo je bil za nas varna oseba, na koga sem bil lahko varno navezan in da me ni prizadel (mama, teta, babica, sestra,…) in potem izhajamo iz tega odnosa in se spomnim kako je bilo v tem odnosu.

OBLIKOVANJE MEDOSEBNE IDENTITETE
Osebna identiteta=kako jaz sebe doživljam in se na tak način uveljavljam v odnosih, je oblikovanje edinstvenosti znotraj partnerskega odnosa. Partnerja prevzemata odgovornost za odločitve in s tem se oblikuje identiteta.

Medosebna identiteta=ne pomeni seštevek prejšnjih identitet ampak pomeni jaz imam svojo in ti svojo
identiteto, skupaj pa imava najino identiteto. Zavedamo se svoje identitete, spoštujemo identiteto drugega in na podlagi tega oblikujemo edinstven partnerski odnos. Bolj, ko imata partnerja razvito avtonomijo bolj bo odnos edinstven.

Temelj te naloge je, da se razvije edinstvenost: skupne zakonske teme, ki razlikujejo in ločijo partnerja od zunanjega sveta, bolj, ko so teme edinstvene bolj bo opravljena razvojna naloga. S pomočjo komunikacije ugotoviva kakšna sva kot partnerja in če menjamo partnerja se moja vloga pri drugem partnerju spremeni (ponovno vrednotenje odnosa).

DEFINICIJA MEJ ZNOTRAJ IN ZUNAJ PARTNERSKEGA ODNOSA
Temeljni namen te naloge je postavitev mej v odnosu kar ustvari izoblikovanje medosebne identitete, ko ugotoviva kdo sva midva in kdo so drugi, omogoča prepustnost, dovoljuje odhode, vzdržuje meje znotraj partnerskega odnosa. Meje, ki jih oblikujemo v primarni družini se morajo razmejiti od partnerskega odnosa (bosta ohranjala stike z izvorno družino, a ne bosta obremenjena s stresom izvorne družine kar zagotavljajo funkcionalno postavljene meje). Te meje omogočajo zasebnost in ne zlitja. Izoblikujejo se tudi meje z drugimi ljudmi, težave v partnerskem odnosu razrešujeta v odnosu in ne zunaj njega, drugi odnosi ga ne smejo ogrožati (dogodek v službi je nastal tam in ne pomeni, da je z njima nekaj narobe). Za mejami znotraj odnosa določita kako zadovoljevati svoje potrebe in drug drugega. Če so meje šibke potem ne ločita potreb drug drugega niti lastnih (ti si kriv, da se slabo počutim, jaz sem odgovoren za tvoje počutje).

VZDRŽEVANJE ČUSTVENE KLIME V PARTNERSKEM ODNOSU
Cilj te razvojne naloge je, da omogoča vzdrževanje čustvene klime in s tem identiteto in avtonomijo
posameznika. Da pa to klimo vzdržujeta morata zadovoljevati svoje potrebe, čutiti varnost, pripadnost in
da sta učinkovita pri reševanju konfliktov (ne brez konfliktov). Pri tej nalogi je pomembna komunikacija, ki
ima dve ravni:

1. VSEBINSKA RAVEN: kaj sporočam z vsebino (Želim v kino)
2. ODNOSNA RAVEN: NAČIN KAKO VSEBINO PRENESEM (kako vidim sebe, ali sem vredna da me pelješ v kino, kako vidim tebe ali si me ti vreden, da me pelješ v kino, te vidim kot osebo, ki je sposobna zadovoljiti moje potrebe, ali sem zate dovolj vredna DA JAZ VEM, DA TI VEŠ, DA JAZ VEM).
3. KOMUNIKACIJSKI ŠUM: nastane, ko zamenjamo razumljenost kontrole in povezanosti (npr. mladostnik razume »kje si?« kot kontrolo, starš pa samo opravlja svojo nalogo, ker išče stik z otrokom). Partnerja morata v odnosu vedno iskati odnosno raven, kako si to mislil, zakaj si to rekel, da s tem najdeta ravnovesje med povezanostjo in kontrolo.

Naloge v 3. razvojnem obdobju (družina z otroki)
OBLIKOVANJE STARŠEVSKE VLOGE
Materinstvo se začne v nosečnosti, gre za skrb za otroka in ne več samo zase. Gre za ozaveščanje čustev, empatijo, altruizem (koliko pozornosti je sposobna prenesti na otroka), ranljivost.
Očetovstvo: je ključno za opravljanje vseh nalog v tem obdobju, njegova prisotnost zmanjšuje stres matere s tem, ko jo podpira, vključuje se v nego otroka, v šolskih letih skupaj z mamo oblikujeta vzgojo in disciplino, v obdobju adolescence pa oblikuje oče avtoriteto, skrbi za spoštljiv odnos z odraslim otrokom.

OBVLADOVANJE RANLJIVOSTI V DRUŽINSKEM SISTEMU
Otrok se že v prvih letih življenja od staršev uči kaj se naredi s čustvi in postanejo te reakcije avtomatizirane.

Starši učijo otroka čustvene pomiritve:

Primer: dojenček je vznemirjen in prične jokati, mati v sebi čuti stisko zato gre k njemu, ponotranji otrokovo stisko (začuti jo v sebi), to stisko v sebi mora mati znati pomiriti (saj je samo otrok, ki ga nekaj boli, je lačen, zaspan), ga vzame v naročje, ga pomiri. Tako mamino ravnanje bo otrok ponotranjil in avtomatiziral in se kasneje odzival na stres.

OBVLADOVANJE VZGOJNIH NALOG
V vzgoji moramo otroka naučiti kako naj svoje vedenje umiri. Z vzgojo jih socializiramo, da jih naučimo kako živeti v družbi. Vzgajati pomeni za otroka skrbeti in nadzorovati njegovo vedenje.

SPREMEMBA V ODNOSU STARŠ-OTROK
Starš mora biti tisti, ki išče stik z otrokom a kljub temu ohranja njegovo avtonomijo.

Naloge v 4. razvojnem obdobju (odhajajoči otroci)
SPREJETJE ODHODOV DRUŽINSKIH ČLANOV IN ČUSTVENO SLOVO OD OTROK
Naloga otroka ob odhodu od doma je, da prevzame odgovornost in vlogo odrasle osebe. Naloga staršev
pa je, da sprejmejo ločenost od svojih otrok obenem pa se trudijo še naprej za povezanost in pripadnost. Odhodi pustijo posledice-stiske, varno navezani zna stisko umiriti in lahko varno vstopa v druge odnose, starš pa dopušča, da otrok sam rešuje svoje težave, da pa lahko vedno prihaja domov na varen način in ohranja s starši vzajemen odnos. Starši bodo svojim otrokom dovolili oditi na podoben način, kot so odšli sami od doma, starši nerazrešene stvari s svojimi starši bodo poskušali razrešiti preko svojih otrok. Starši doživljajo ob odhodu od doma SINDROM PRAZNEGA GNEZDA zato se mora pozornost v tem obdobju ponovno vrniti nazaj na partnerski odnos. Ko pa se sistem ni sposoben prilagoditi na odhod otroka se
zgodijo BUMERANG OTROCI kjer sistem ustvari pogoje, ki otroku dajejo možnost/dolžnost, da se vrnejo domov.

PREOBLIKOVANJE STARŠEVSKE VLOGE
Staršem odhod od doma lahko pomeni dokončno ovrednotenje starševske vloge (čustveno slovo, starševska vloga še vedno ostaja, starši so pomirjeni v svoji vlogi in otroka mirno spustijo v svet, oblikujejo vzajemen odnos z otrokom), izguba starševske vloge (odhod od doma pomeni prenehanje starševske vloge, želijo svojo starševsko vlogo dopolniti-helikopterski starši, ki želijo narediti vse za svoje
otroke=odvisni odnosi).

DOSEGANJE ZRELOSTI IN SKRB ZA PARTNERSKI ODNOS
Pomembno je prenesti pozornost na lasten odnos. V tem obdobju je ponovno usklajevanje me povezanostjo in individualnostjo. Ženska ima močnejšo potrebi po povezanosti zrelost se pri njej kaže v tem da je sposobna postati samostojna, zna ovrednotiti svoje življenje, svojim otrokom bo posredovala predelana čutenja (žalost pomiri sama pri sebi in ne izbira stavkov kjer bodo žalostni otroci), otrokom bo pustila odgovornost. Moški mora razviti sposobnost ostati v odnosu ter ohraniti stik s seboj v odnosu, ohranjati svoj ponos, in nuditi varnsot odhajajočim otrokom. Z odhodom otrok od doma stopa v ospredje partnerski odnos kar lahko predstavlja krizo v odnosu.

Naloge v 5. razvojnem obdobju (partnerski odnos v pozni odraslosti)
SOOČANJE S KONČANJEM SLUŽBENE KARIERE IN FIZIČNIMI SPREMEMBAMI ZARADI STARANJA
Soočanje s končanjem službene kariere: poveča se potreba po oblikovanju bolj prepletene socialne mreže in tudi iskanju novih aktivnosti. Partnerja morata najti pravo ravnotežje med povezanostjo in avtonomijo.

Soočanje s spremembami zaradi staranja: spremembe vplivajo na čustveno klimo v partnerskem odnosu in na način oblikovanja intimnosti na nov način. Pomembna je čustvena podpora, ki sta si jo partnerja sposobna dajati.

OBLIKOVANJE VLOGE STARIH STARŠEV
Kakšno vlogo bodo imeli stari starši in na kakšen način bodo lahko nudili podporo svojim otrok v starševski vlogi je odvisno od tega kako so si starši sami vrednotili svojo starševsko vlogo ter koliko vzajemnosti so uspeli oblikovati z otroki (stari starši morajo dopustiti, da so starši otrok starši oni pa so v vlogi starih staršev). Kadar pa se stari starši niso čustveno ločili od svojih otrok imajo nefunkcionalne odnose z vnuki (stari starši kot tujci, posevni, prezahtevni, se ne zavedajo lastnih napak, servilni).

PRENOS AVTORITETE NA MLAJŠE GENERACIJE
Odnos med staršem in odraslim otrokom se razvije v vzajemen odnos (spoštovanje, empatija, ni osamljenosti, skrb za starše, meje jasne) med dvema odraslima osebama kjer se mora avtoriteta prenesti na naslednjo generacijo. Kadar se otroci in starši strinjajo s količino nadzora in moči takrat govorimo o funkcionalnem prenosu avtoritete, oboji lahko v vzajemnem odnosu zadovoljujejo svoje potrebe. Skrb za starajoče starše je odvisna od načina na katerega so se oblikovali odnosi v prejšnjih razvojnih fazah. Kadar pa starši niso pripravljeni prepustiti avtoritete svojim odraslim otrokom takrat govorimo o pasivnem odnosu (otroci se bojijo prekinitve stika, otrok vzdržuje pozicijo otroka, ob
zahtevanju zadovoljevanja potreb je veliko krivde, za starše naredijo vse, prevzamejo vso odgovornost za dobro počutje staršev in ni nikoli dovolj skrbi za njih). Lahko pa se razvije uporniški odnos kjer otrok prekine stik z družino. Otrok postane jezen, čutijo nesprejemanje staršev, polno je zamer, necenjenosti, otroci ne vidijo kje jih starši potrebujejo, ne sprejmejo vloge skrbnika, skrbijo za svoje potrebe, pogoste zlorabe staršev.

SOOČANJE Z IZGUBAMI
Sistem se mora izgubi prilagoditi kar pa pomeni da morajo prepoznati pomen izgube za družinsko življenje kar nam omogoča nadaljnji razvoj. Priti mora do žalovanja kjer je cilj, da družinski člani oblikujejo nov odnos s preminulim (duhovan povezanost, spomini).

4.faze skozi katere mora iti sistem, da postane ponovno funkcionalen:
1. faza: DELJENO ZAVEDANJE SMRTI- sistem se mora soočiti s čustvenimi valovi ob smrti, realnosti smrti, sprejeti smrt in si deliti informacije o smrti (vsi se udeležijo pogreba, obiskujejo grob)
2.faza: DELITEV BOLEČINE IN ŽALOSTI-pomembno je da se vsak družinski član čuti sprejetega z vsemi čutenji (jeza, krivda, nemoč, razočaranje,…).
3. faza: REORAGANIZACIJA DRUŽINSKEGA SISTEMA- smrt enega člana pomeni preoblikovanje vlog in nalog umrlega v družini, da lahko sistem deluje naprej.
4.faza: PREUSMERITEV V NOVE ODNOSE- proces žalovanja traja do dve leti nato pa se morajo usmeriti v nove odnose kar pa ne pomeni pozabiti na pokojnega ampak, da se lahko o njem člani odprto pogovarjajo in brez strahu odpirajo spomine nanj.

NERAZREŠENA IZGUBA: se zgodi, ko se družina ne more prilagoditi na smrt preko 4 faz. Člani imajo lahko težave pri oblikovanju identitete (od članov se pričakuje, da bodo prevzeli vlogo pokojnika in zapolni praznino), težave pri vzpostavitvi prepustnosti zunanjih meja družine (vključitev drugih v žalovanje, spustiti meje, da se ne sami spoprijemajo s stresom), težave pri oblikovanju strategij za
vzdrževanje družinskega sistema (finance, manj časa, energije,…), težave pri uravnavanju čustvene klime (sistem ne uspe nuditi čustvene opore članom pri žalovanju, ne zmore uravnavati konfliktov), težave pri uravnavanju družinskega stresa.

Povzeto po knjigi:
Poljak Lukek, Saša. 2017. Ko odnosi postanejo družina: Oblikovanje edinstvenosti in povezanosti skozi razvojna obdobja družine. Celjska Mohorjeva družba

The post RAST DRUŽINE appeared first on Zavod Opora.

Kaj je samopodoba?
Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Z drugimi besedami: samopodoba je posameznikovo doživljanje samega sebe, množica odnosov, ki jih posameznik – zavestno ali nezavedno – vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba (samopojmovanje, identiteta) je sklop zaznav, misli in predstav o sebi, o tem, kdo in kaj smo. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih … Samopodoba se sicer nanaša na osebnost, saj pomeni človekovo zrcaljenje osebnosti – njenih telesnih, vedenjskih in duševnih vidikov. Samopodoba je subjektivna zaznava osebnosti (kakšen sem jaz kot oseba).

Vrste samopodobe
Šolska (akademska) samopodoba
Šolska (akademska) samopodoba se začne oblikovati, ko otrok vstopi v šolo, pomeni pa zaznavo svojih spretnosti in sposobnosti za učenje ter zanimanja za šolske predmete. Gre za človekovo prepričanja o tem, v kolikšni meri je sposoben biti uspešen (»Menim, da sem sposoben dosegati dobre ocene.«), pa tudi za zaznavanje svojega uspeha (»Zadovoljen sem s svojim šolskim delom.«) in akademsko samozaupanje. Deli se na samopodobo pri jezikih, naravoslovju, tehniki, zgodovini … Pri odraslih je akademska samopodoba vključena v samopodobo o sposobnostih in počutju: to je doživljanje in vrednotenje svoje inteligentnosti, posebnih talentov in zmožnosti za delo ter zaznava duševnega in telesnega zdravja. Ta samopodoba se povezuje s samopodobo o dosežkih: o kulturni izobraženosti, dosežkih na delovnem mestu, materialni lastnini, osebnem nadzoru … Pri odraslih je pomembna prvina tega dela samopodobe poklicna samopodoba, ki obsega zaupanje v svoje sposobnosti in zadovoljstvo s svojimi delovnimi rezultati.
Neakademska samopodoba
Telesna samopodoba so predstave in pojmovanja, ki jih ima posameznik o svojem telesu. Deli se na dva dela: telesne sposobnosti in zunanji videz. Obsega predstave o svojem videzu, privlačnosti, telesni pripravljenosti, oblačenju … ter primerjavo svojega videza z videzom drugih in prepričanja o tem, kako ga vidijo drugi.
Medosebna ali socialna samopodoba obsega zaznave, prepričanja in presoje o odnosih z vrstniki in drugimi pomembnimi bližjimi osebami: s starši, sorojenci, partnerjem, sodelavci. To so zaznave o sposobnosti za sklepanje prijateljstev, priljubljenosti in kakovosti odnosov z bližnjimi. Del samopodobe se nanaša na oddaljene druge: kakšen vpliv imamo na širšo skupnost, doživljanje in presoja svojega odnosa do zakonov in družbenih moralnih norm.
Čustvena samopodoba obsega zaznave in prepričanja o izražanju in obvladovanju čustev, denimo o sebi kot (ne)mirnem, (ne)sproščenem in čustveno (ne)uravnovešenem človeku, o tem, ali smo pretežno dobro ali slabo razpoloženi, ali se hitro in močno vznemirimo/imamo svoja čustva pod nadzorom. Splošna samopodoba je sestavljena iz akademske (šolske) in neakademske samopodobe.
Samopodoba v povezani s samozaupanjem
Samozaupanje se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.
Primer: Otrok se pripravlja na govorni nastop, starši ga spodbujajo in mu s tem dajo občutek zaupanja, da zmore in zna. Ključno pri oblikovanju samopodobe je trenutek, ko otrok prinese domov slabo oceno iz govornega nastopa, kaj bo takrat naredil starš? Starš se mora tukaj zavedati, da je odgovoren za oblikovanje otrokove samopodobe in da mora delati vse za otrokovo prihodnost. Najprej ga vpraša »Si zadovoljen z oceno?« Če otrok reče, da je na mestu, da ga starš pohvali, če pa otrok ni zadovoljen pa je na mestu, da mu starš razloži »Naredil si vse, pripravil si vse za nastop, si ponavljal, si se trudil. Imel si tremo, ker nastop ni mačji kašelj. Zame si zmagovalec že zato, ker si si upal pred vsemi govoriti, pogumen si. V življenju bo še velikokrat tako, da z rezultatom ne boš zadovoljen vendar moraš vedno vedeti, da si dal najboljše od sebe in si se trudil. Včasih pač ne uspe pa to ne pomeni, da ne znaš, ne zmoreš, da nisi dober. Si se morda kaj iz tega naučil? Naslednjič ti bo šlo že lažje.« Otroku take pomirjujoče besede pomagajo, da pomiri svoja razburkana čustva (sram, krivdo, jezo, žalost, razočaranje). Morda pomisli kaj bi lahko naslednjič naredil bolje in ugotovi, da se bo prej pričel pripravljati na nastop. Tako ne izgubi zaupanja vase in v svoje sposobnosti. Kadar pa ga kritiziramo in smo razočarani starši nad njim kot nad osebo ga razvrednotimo, doživlja sram in krivdo ter razočaranje nad samim seboj, ker je razočaral ne samo sebe ampak tudi starše. Tako dobi popotnico slabe samopodobe, kjer bo kasneje v življenju verjel, da vsega kar se bo lotil ne bo opravil dobro in bo tako in tako razočaral sebe in druge. Samozaupanje je neposredno povezano s samopodobo in z razkorakom med tem, kakšni smo v resnici, kako se vidimo in kakšne bi se želeli (morali) videti (ko se pogledam v ogledalo se vidim z mozolji, velikim nosom, preveč kg, želim si biti manekenka zato prekrijem mozolje z ličili, z botoksom skrijem gubice in se oblečem v oblačil, ki skrijejo moje kg samo, da drugi ne bi odkrili kdo sem v resnici ali v odnosih se počutim manjvredno, nepomembno, prestrašeno ker lahko te lastnosti planejo na dan zato moram na zunaj pokazati svojo moč, samozavest, ki je lažna, a vseeno bolje lažna samozavest kot da odkrijejo, da me je v resnici strah).
Samopodoba v povezavi z samovrednotenjem in samospoštovanjem
Rodimo se z enkratno kombinacijo lastnosti, talentov in sposobnosti ter z zmožnostjo, da jih razvijemo ter se oblikujemo v avtonomno in samozavestno osebo. Otrok svoje samospoštovanje gradi na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli, ter s poistovetenjem z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da nikoli ne postanemo, kar bi lahko bili, pač pa se nenehno prilagajamo zahtevam okolja in podobi o sebi, ki nam je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano z drugimi besedami: samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se vidimo tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili pomembni odrasli, saj so bili ti naše prvo »ogledalo«. Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje – samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih lastnosti (torej na osnovi tega kdo jaz sem, moj pristni jaz, lahko sem točno tak kot sem, ne potrebujem zatirati sebe in svojih čustev) ali na osnovi podobe in pričakovanj drugih (zatrti, zanikani jaz, potlačim vsa čustva, ki bi lahko starše prizadela ali razjezila, bojim se da bom izgubil njihovo ljubezen). Samospoštovanje in samovrednotenje nam povesta, kako zadovoljni smo s sabo – ali se ocenjujemo pozitivno ali negativno in v kolikšni meri se sprejemamo takšne, kot smo. Pomenita prepoznanje in spoštovanje lastne vrednosti, ki je nujen pogoj za polno in zadovoljno življenje. Posameznikovo samovrednotenje je odvisno od dveh primerjav: notranje (naši uspehi v primerjavi z našimi ambicijami) in zunanje (naši uspehi v primerjavi z uspehi drugih).
Zdrava samopodoba
Oseba z ustrezno oziroma zdravo samopodobo svojo osebnost, sposobnosti in potrebe zaznava stvarno. Pravzaprav se malenkostno precenjuje, ker jo to motivira, da se nekoliko bolj trudi, saj skuša uresničiti svojo idealno predstavo, vendar se ne počuti slabo, če ji ne uspe prav vse, kar si je zastavila. Taka oseba tudi skrbi zase, se spoštuje, ne dovoli, da bi jo drugi razvrednotili ali ji onemogočili zadovoljevanje potreb, in ne zanemarja svojih sposobnosti. Zdrava samopodoba je pozitivna, vendar tak človek ni domišljav ali nečimrn. Oseba s pozitivno samopodobo ceni svoje osebnostne lastnosti (telesne, temperamentne in značajske) ter sposobnosti. Večinoma ravnamo skladno s svojo samopodobo: če zaupamo vase, si zastavimo višje cilje, če se ne cenimo dovolj, so naši cilji nižji.

Človek s pozitivno samopodobo:
· si zastavlja visoke, vendar dosegljive cilje in je v življenju uspešnejši,
· se konstruktivno spoprijema s problemi in težavami,
· iz napak naredi izkušnje,
· laže razvija ter ohranja zdrave in vzajemno zadovoljive medosebne odnose ter je bolj pripravljen
sodelovati,
· je samostojen in ne potrebuje nenehnega odobravanja drugih,
· je pogumen in radoveden pri sprejemanju novih izkušenj in izzivov.

Samopodoba mladostnikov in všečki na družabnih omrežjih
Samopodoba mladostnikov ali mladostnic pogosto niha glede na to, koliko všečkov in sledilcev imajo na družbenih omrežjih. Namreč v obdobju pred in med puberteto se otroci začnejo primerjati s svojimi vrstniki, pri tem pa lahko ugotovijo, da jim gre na nekaterih področjih slabše kot vrstnikom. Zaradi tega se lahko otrok počuti manjvrednega, sploh če mu gre slabše na področjih, ki so zanj pomembna (npr. šport ali šola). V tem obdobju je tudi vedno več zahtev, ki jih imamo do otroka – glede šolskega dela in uspeha, športnih dosežkov, interesov in pomoči doma. Tako jih tudi odrasli zato kdaj primerjamo z vrstniki. Če otrok zazna, da ne dosega standardov, ki mu jih postavljajo odrasli, in začuti njihovo neodobravanje ali razočaranje, ima to lahko negativne posledice na njegovo samopodobo in občutek
lastne vrednosti. Družbena omrežja, kjer mrgoli navidezno popolnih teles, partnerstev, domov in življenj, so popolno gojišče za nenehno primerjanje z drugimi. Zaradi prikazovanja večinoma le najlepših in ne spontanih trenutkov je mogoče, da se bo oseba ob primerjavi teh slik počutila nezadostno in manjvredno. Samopodobo in samozavest si lahko poskuša dvigniti ali zgraditi tudi s pridobivanjem pozornosti in odobravanja vrstnikov. Vendar se lahko temelji tako izoblikovane samopodobe hitro zamajejo, če mladostnik ali mladostnica nima možnosti, da bi zdravo samopodobo na različnih področjih gradil zunaj spleta.

Znaki, da ima mladostnik nižjo samopodobo:

• Pomanjkanje samozavesti
• Težko izražanje svojih potreb, želja
• Osredotočanje na svoje pomanjkljivosti in slabosti
• Prepričan je, da so drugi boljši od njega
• Boji se neuspeha
• Ima na splošno bolj negativen pogled na svet.

Zdrava samopodoba se kaže v samozavesti, zmožnosti reči ne in izraziti svoje potrebe, zmožnosti prepoznati svoje prednosti in slabosti ter jih sprejeti. Pri tistih z zdravo samopodobo negativne izkušnje nimajo tolikšnega vpliva na njihovo splošno življenjsko perspektivo kot pri ljudeh z nižjo samopodobo.

Kako lahko krepimo samopodobo in samozaupanje pri mladostniku
Učimo ga, da lahko sprejema svoje napake in se poskuša izboljšati. Ne pustimo, da si zaradi enega neuspeha ali slabšega znanja da negativno oznako (»Sem neumna«, »Sem nesposoben«). Pomagajmo mu, da se na tem področju izboljša ali usmeri v aktivnosti, ki mu gredo bolje od rok. Namesto dosežkov pohvalimo proces in vloženi trud. Ne pohvalite mladostnika zato, ker je dobil 5 na testu, temveč za vztrajnost pri učenju in trdo delo. Pohvalite vedenja in osebnostne moči, ki so konstruktivne. S tem mu sporočite, da je pomembno, da se trudi, tudi če mu kdaj ne uspe, in da niso samo številčne ocene tiste, ki nekaj štejejo. Pomembno pa je, da je pohvala iskrena in da je izrečena takrat, ko je vedenje mladostnika tudi v resnici ustrezno. Spodbujajmo ga, da se preizkusi v novih stvareh (npr. novem športu, krožku, prostovoljstvu ali počitniškemu delu). Dopustimo tudi, da je morda pri čem neuspešen. S preizkušanjem novih aktivnosti gre lahko iz svoje cone udobja in osebnostno zraste, pridobi na samozavesti, hkrati pa dobi sporočilo, da mu kdaj kaj ne bo uspelo. Naj ve, da je to del življenja, pomembno pa je, kako se na neuspeh odzove (iz tega dobimo življenjsko lekcijo, naredimo nove načrte, se učimo reševanja problemov, postanemo bolj prožni …). Bodimo dober zgled. Ne bojmo se preizkušanja novih stvari, z njimi se spoprimimo samozavestno in odločno. Bodimo prijazni do sebe in se vzdržimo kritičnih komentarjev glede svojega videza ali sposobnosti. Tako bomo učili tudi druge. Spodbujajmo ga, da začne ceniti svoje talente in veščine. Ne dajajmo nekaterim talentom večje teže in pohvale kot drugim (npr. šoli bolj kot športu), saj lahko tako dobi občutek, da talent nima vrednosti, to pa lahko vpliva na samopodobo. Pomagajmo mu razviti pozitiven »samo-govor«. Pogosto sami sebi govorimo negativne stvari, se kritiziramo (»Sem grda«, »Nihče me ne mara«) … Če to zasledimo, je pomembno, da poudarimo, zakaj te misli niso resnične, in pomagamo osebi, da jih preoblikuje v kaj bolj realističnega in resničnega (npr.

»Morda komu res nisem všeč, me pa zato mara veliko drugih ljudi, in to je ok«). Podpirajmo vzpostavljanje zaupnih odnosov tudi z drugimi (odraslimi, lahko pa tudi vrstniki). Trenerji ali učitelji so lahko dodaten zgled za mlado osebo, nudijo lahko podporo in potrditev, gradijo samozaupanje. Pomagajmo mu graditi občutek lastne vrednosti. Poudarjajmo vrednote, ki so bistvene. Pokažimo, da je življenje lahko bolj izpolnjeno, če sledimo vrednotam, kot so pomoč drugim, prijaznost, učenje, namesto pehanje za popolnim videzom in materialnimi stvarmi. Kaj pa, če opazimo, da ima (navidezno) previsoko samopodobo, ki je zgrajena predvsem na povratnih informacijah vrstnikov na spletu? Vsekakor tudi v tem primeru sledimo točkam za grajenje zdrave samopodobe.

Nihče se ni rodil z nizkim samozaupanjem in samospoštovanjem!

The post OSEBNOST IN SAMOPODOBA appeared first on Zavod Opora.

RAZMISLITE:

• Ste si že kdaj očitali, ker ste bili tiho ali niste povedali kar ste si v resnici mislili, ko so vas
  poniževali, od vas zahtevali nekaj kar niste želeli narediti?
• Ste že kdaj občutili notranji boj med ogorčenjem zaradi razžalitve in strahom pred soočanjem
  drugega z resnico?

Človek se lahko na vsakem koraku znajde v družbi manipulanta in vsak od nas lahko postane žrtev manipulacij. Kako manipulant najde osebo, ki jo želi izkoristiti? Najde osebo, ki se mu ne zmore upreti, je podredljiva, to je oseba, ki je za manipulanta kot nektar za čebelo. Izkoriščevalske osebe so neuvidevne in imajo rade osebe, ki so odvisne v odnosih (zasvojenost z odnosi), prepoznajo jih po komunikaciji
(izmikajoči pogled, tih govor, napeta drža, sprejemajočih gibih-nespoštljiva beseda, odmahne z roko »saj ni nič, nasmešek«, stalno opravičevanje, pretirana prijaznost.

Primer 1: Žena, ki neprestano privlači moške, ki jo izkoriščajo pri tem pa žena misli, da je vesolje (Bog) kriv za njeno nesrečo kar pa ji preprečuje uvid v to, da je ona sama tista, ki s svojo pretirano uslužnostjo- vse naredi za njih, priteguje manipulativne moške.

Primer 2: Posloven moški, srednjih let, ki vsem v poslu reče DA, nato pa se vedno pritožuje nad svojimi poslovnimi partnerji kako so neorganizirani, lažnivi, nepošteni, a v resnici je on tisti, ki sprejema sodelovanje z njimi in obenem njihovo vedenje do njega. Vedno, ko sklonimo glavo in se podredimo ali ugodimo nerazumni prošnji, močno poškodujemo samozavest-se prebičamo. Kratkoročno nam pomaga, da zmanjšamo stres in nelagodje, ki je posledica tesnobe, a nato se pojavi sram, ker smo izdali samega sebe. Pojavi se bolečina moralnega neuspeha, nespečnost-razmišljanje o dogodku, obljube, da se nikoli več ne bo ponovilo. Kaj se dogaja? Je mnenje drugih res tako pomembno, da se raje pomirimo s sovražnikom, kot da bi rešili ljubezen do sebe? Ponižanje sebe se pogosto dogaja v situacijah, ko naše življenje ni ogroženo ampak gre za grožnje, ki niso življenjsko nevarne, a se vseeno umaknemo. Ko se postavimo zase, hkrati branimo svojo čast in preprečujemo slabljenje svojega pravega »jaza«.

Asertivnost je treba pravilno odmeriti
Veliko ljudi, ki skuša preiti od podredljivosti k asertivnosti, si sprememb želi prehitro in zapade v nasilnost (do sebe, drugih) in nihanje med podredljivostjo in agresivnostjo se nadaljuje dokler oseba ne doseže funkcionalnega in zdravega ravnovesja (okrepitev sebe). To obdobje nihanja zahteva posebno pazljivost (nasilje nad otroki, partnerjem,…).

Primer nihanja med agresivnostjo in podredljivostjo: Žena je žrtev psihičnega nasilja iz strani svojega moža ona pa to nasilje prenaša s sklonjeno glavo, obmolkne ob njem in se v svoji koži zelo slabo počuti obenem pa se ga tudi boji. Nato se žena odloči, da želi poiskati strokovno pomoč, ker ji je dovolj sklanjanja glave, želi, da jo mož spoštuje. Ko žena spozna s pomočjo strokovnjaka tehnike asertivnosti prične teorijo prenašati v prakso. Ko pride z možem domov iz kina jo prične mož kot običajno poniževati, a ona se spomni, da se lahko postavi zase in zagrabi uokvirjeno sliko in jo zaluča v moževo glavo. Mož je začuden, žena pa hvaležna svetovalcu, terapevtu in ponosna nase ter možu privošči krvaveče čelo. Kaj se je zgodilo s to ženo? Razneslo je njeno jezo, ki se je nabirala leta v njej, srečanje z asertivnostjo je bil izziv za njo, ki ga mora preizkusiti, terapevtove informacije pa je uporabila sebi v prid. Vendar cilj asertivnosti ni poškodovati drugega ampak ubraniti sebe in se utrditi in s svojimi besedami ustavljamo nasilno vedenje drugega. Pri psihičnem nasilju lahko osebi jasno in na spoštljiv način povemo, da nismo več pripravljeni prenašati takšnega vedenja. Ne glede na sogovornikov odziv svojo jezo izrazimo na časten način in povemo častno kaj čutimo. Asertivnost nam omogoča, da izpustimo paro in izkoristimo svojo pravico, da se nasilnežu upremo. Če nas sogovornik še naprej ne bo spoštoval lahko izkoristimo svojo pravico odhoda iz odnosa (ločitev, odpoved, prenehanje prijateljstva, otrok pove resnico o nasilju pristojnim,…). Lahko osebo zapremo v omaro, zlomimo palico na glavi, a nas ne bo umirilo, ker potrebujemo psihično osvoboditev. Ni naša naloga uničiti sogovornika ampak strah, ki nas ovira pri zaščiti sebe. Asertivno vedenje pa nam omogoči pot od naše notranjosti do zunanjosti.

Primer profesorja: nihče ga ne upošteva od učencev, ponoči ne spi, ima bolečine v telesu, norčevali so se iz njega… gre k strokovnjaku in sliši za asertivnost… ko pride naslednjič je njegova drža pokončna, brada privzdignjena in pove, da so na izpitu vsi učenci padli.

Včasih nas zamika maščevanje in ob tej misli dobimo zloben nasmeh, a asertivnost ni nasilje, samospoštovanje ne bomo dosegli z uničenjem tistih, ki nas motijo ampak tako, da jih pogumno razkrinkamo. Če asertivnost ne zadošča obstaja možnost poštenega in pogumnega umika. O pogumu bomo govorili v eni izmed naslednjih ED.

Kdaj asertivnost ni primerna?
Z asertivnostjo pa ne moremo vedno spremeniti vedenja druge osebe do nas, takrat posežemo po drugih tehnikah. Namreč, če nam grozi spolno ali fizično nasilje je dobra tehnika borilna veščina in ne izražanje naših čustev. Asertivnost ni namenjena pri premagovanju fizičnega in spolnega nasilja čeprav je namenjena tudi uporu proti nasilju.

Primer: Učenec je bil spolno zlorabljen iz strani učitelja, zato se družina odloči, da bo zlorabo prijavila kljub temu, da se zavedajo, da bo otrok verjetno izključen iz šole. Po opravljeni preiskavi ga ravnatelj res izključi, a starši in otrok to ni presenetilo, ker so bili pripravljeni na te posledice, sprejeli so tveganje in so se bili pripravljeni z njim boriti. Na žalost vsakodnevne situacije ne dajejo možnosti prostora za razmislek, da bi lahko predvideli kakšne bodo posledice naših odločitev in da bi se imeli možnost odločati ali smo pripravljeni sprejeti katerekoli posledice. Toda, ko oseba usvoji asertivno vedenje in ga dovolj zvadi, postane njena sposobnost obrambe samodejna, zato ji pred vsakim asertivnim dejanjem ni potrebno veliko razmišljati. Ko se je potrebno odzvati postanemo hitrejši in spretnejši.

Tri situacije, ko asertivnost ni priporočljiva:

• Ko smo žrtev nasilnega okolja: kjer življenje ni več vrednota je potrebno prihraniti asertivnost za okolje kjer življenje je vrednota. Ko nekdo v nas meri s pištolo nam ne bo padla na pamet asertivnost (»Gospod, ogorčeno protestiram zaradi vašega delikventnega ravnanja, ki ogroža moje državljanske pravice.«)
• Ko asertivno vedenje po nepotrebnem prizadene drugega: Tukaj moramo ponovno premisliti, če je asertivnost primerna. Osebe, ki stresajo grobo odkritost, so neznosne (»Tvoji čevlji mi niso všeč, ni mi všeč kako govoriš, tvoje šale so zanič, ne jej tako grdo, prhljaj imaš, debela si.«). To so osebe, ki so dlakocepske, neobčutljive za bolečino drugih, to je najokrutnejša krepost, ki ne pozna izjem. V biološkem smislu človek ni ustvarjen za morjenje in vojskovanje, v svojem bistvu ne želimo žaliti drugih ljudi. Lahko se odločimo ali bomo drugim škodili ali ne, odgovorni smo za svoja dejanja.
• Ko je družbena cena previsoka: vsakdo, ki prične ravnati asertivno lahko osupne kako visoko družbeno ceno mora plačevati za to. Količina prijateljev se prepolovi, namreč večina ljudi neposredno in iskreno mnenje odbija, čeprav je sočutno in zmerno. Če je oseba zelo odvisna od pohvala in ji je socialni ugled pomemben se ji lahko asertivno vedenje zdi silno neprijetno. Večina asertivnih ljudi ima le malo prijateljev, a ti so pravi.

The post KAJ JE ASERTIVNA KOMUNIKACIJA appeared first on Zavod Opora.