Kaj je osebnost?
Izraz osebnost izhaja iz starogrške besede persona, ki pomeni maska. V psihologiji osebnost razumemo kot celostni vzorec razmeroma trajnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih ljudi. Ključni sestavini osebnosti sta relativna trajnost in individualnost, edinstvenost. Osebnostne značilnosti so tiste, ki se pojavljajo dosledno – ne glede na okoliščine. Osebnost je to, kar določa, da se različni posamezniki različno odzovejo na isto situacijo – in da se, na drugi strani, isti posamezniki na različne situacije odzovejo podobno.
Kaj je samopodoba?
Osebnost je tisto kar smo, samopodoba pa je naša predstava o tem, kaj smo. Z drugimi besedami: samopodoba je posameznikovo doživljanje samega sebe, množica odnosov, ki jih posameznik – zavestno ali nezavedno – vzpostavlja do samega sebe. Samopodoba (samopojmovanje, identiteta) je sklop zaznav, misli in predstav o sebi, o tem, kdo in kaj smo. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih, svojem telesu, možnostih v življenju, uspehih in neuspehih … Samopodoba se sicer nanaša na osebnost, saj pomeni človekovo zrcaljenje osebnosti – njenih telesnih, vedenjskih in duševnih vidikov. Samopodoba je subjektivna zaznava osebnosti (kakšen sem jaz kot oseba).
Vrste samopodobe
Šolska (akademska) samopodoba
Šolska (akademska) samopodoba se začne oblikovati, ko otrok vstopi v šolo, pomeni pa zaznavo svojih spretnosti in sposobnosti za učenje ter zanimanja za šolske predmete. Gre za človekovo prepričanja o tem, v kolikšni meri je sposoben biti uspešen (»Menim, da sem sposoben dosegati dobre ocene.«), pa tudi za zaznavanje svojega uspeha (»Zadovoljen sem s svojim šolskim delom.«) in akademsko samozaupanje. Deli se na samopodobo pri jezikih, naravoslovju, tehniki, zgodovini … Pri odraslih je akademska samopodoba vključena v samopodobo o sposobnostih in počutju: to je doživljanje in vrednotenje svoje inteligentnosti, posebnih talentov in zmožnosti za delo ter zaznava duševnega in telesnega zdravja. Ta samopodoba se povezuje s samopodobo o dosežkih: o kulturni izobraženosti, dosežkih na delovnem mestu, materialni lastnini, osebnem nadzoru … Pri odraslih je pomembna prvina tega dela samopodobe poklicna samopodoba, ki obsega zaupanje v svoje sposobnosti in zadovoljstvo s svojimi delovnimi rezultati.
Neakademska samopodoba
Telesna samopodoba so predstave in pojmovanja, ki jih ima posameznik o svojem telesu. Deli se na dva dela: telesne sposobnosti in zunanji videz. Obsega predstave o svojem videzu, privlačnosti, telesni pripravljenosti, oblačenju … ter primerjavo svojega videza z videzom drugih in prepričanja o tem, kako ga vidijo drugi.
Medosebna ali socialna samopodoba obsega zaznave, prepričanja in presoje o odnosih z vrstniki in drugimi pomembnimi bližjimi osebami: s starši, sorojenci, partnerjem, sodelavci. To so zaznave o sposobnosti za sklepanje prijateljstev, priljubljenosti in kakovosti odnosov z bližnjimi. Del samopodobe se nanaša na oddaljene druge: kakšen vpliv imamo na širšo skupnost, doživljanje in presoja svojega odnosa do zakonov in družbenih moralnih norm.
Čustvena samopodoba obsega zaznave in prepričanja o izražanju in obvladovanju čustev, denimo o sebi kot (ne)mirnem, (ne)sproščenem in čustveno (ne)uravnovešenem človeku, o tem, ali smo pretežno dobro ali slabo razpoloženi, ali se hitro in močno vznemirimo/imamo svoja čustva pod nadzorom. Splošna samopodoba je sestavljena iz akademske (šolske) in neakademske samopodobe.
Samopodoba v povezani s samozaupanjem
Samozaupanje se oblikuje tako, da otrok ponotranji (realno) zaupanje ter spodbude, ki mu jih izkazujejo starši, pa tudi izkušnje, ki mu jih je prinesla lastna, samostojna dejavnost.
Primer: Otrok se pripravlja na govorni nastop, starši ga spodbujajo in mu s tem dajo občutek zaupanja, da zmore in zna. Ključno pri oblikovanju samopodobe je trenutek, ko otrok prinese domov slabo oceno iz govornega nastopa, kaj bo takrat naredil starš? Starš se mora tukaj zavedati, da je odgovoren za oblikovanje otrokove samopodobe in da mora delati vse za otrokovo prihodnost. Najprej ga vpraša »Si zadovoljen z oceno?« Če otrok reče, da je na mestu, da ga starš pohvali, če pa otrok ni zadovoljen pa je na mestu, da mu starš razloži »Naredil si vse, pripravil si vse za nastop, si ponavljal, si se trudil. Imel si tremo, ker nastop ni mačji kašelj. Zame si zmagovalec že zato, ker si si upal pred vsemi govoriti, pogumen si. V življenju bo še velikokrat tako, da z rezultatom ne boš zadovoljen vendar moraš vedno vedeti, da si dal najboljše od sebe in si se trudil. Včasih pač ne uspe pa to ne pomeni, da ne znaš, ne zmoreš, da nisi dober. Si se morda kaj iz tega naučil? Naslednjič ti bo šlo že lažje.« Otroku take pomirjujoče besede pomagajo, da pomiri svoja razburkana čustva (sram, krivdo, jezo, žalost, razočaranje). Morda pomisli kaj bi lahko naslednjič naredil bolje in ugotovi, da se bo prej pričel pripravljati na nastop. Tako ne izgubi zaupanja vase in v svoje sposobnosti. Kadar pa ga kritiziramo in smo razočarani starši nad njim kot nad osebo ga razvrednotimo, doživlja sram in krivdo ter razočaranje nad samim seboj, ker je razočaral ne samo sebe ampak tudi starše. Tako dobi popotnico slabe samopodobe, kjer bo kasneje v življenju verjel, da vsega kar se bo lotil ne bo opravil dobro in bo tako in tako razočaral sebe in druge. Samozaupanje je neposredno povezano s samopodobo in z razkorakom med tem, kakšni smo v resnici, kako se vidimo in kakšne bi se želeli (morali) videti (ko se pogledam v ogledalo se vidim z mozolji, velikim nosom, preveč kg, želim si biti manekenka zato prekrijem mozolje z ličili, z botoksom skrijem gubice in se oblečem v oblačil, ki skrijejo moje kg samo, da drugi ne bi odkrili kdo sem v resnici ali v odnosih se počutim manjvredno, nepomembno, prestrašeno ker lahko te lastnosti planejo na dan zato moram na zunaj pokazati svojo moč, samozavest, ki je lažna, a vseeno bolje lažna samozavest kot da odkrijejo, da me je v resnici strah).
Samopodoba v povezavi z samovrednotenjem in samospoštovanjem
Rodimo se z enkratno kombinacijo lastnosti, talentov in sposobnosti ter z zmožnostjo, da jih razvijemo ter se oblikujemo v avtonomno in samozavestno osebo. Otrok svoje samospoštovanje gradi na osnovi spoštovanja, ki mu ga izkazujejo pomembni odrasli, ter s poistovetenjem z zgledi, kako si spoštovanje izkazujejo odrasli, denimo starši. Zgodnje otroške izkušnje ta razvoj bodisi spodbujajo bodisi zavirajo. Lahko ga celo izkrivijo do te mere, da nikoli ne postanemo, kar bi lahko bili, pač pa se nenehno prilagajamo zahtevam okolja in podobi o sebi, ki nam je bila vsiljena od zunaj. Ali povedano z drugimi besedami: samopodobe ne oblikujemo le v skladu z lastnimi potenciali, lastnostmi in izkušnjami, temveč se vidimo tudi skozi oči drugih, torej je podoba o nas v veliki meri taka, kakršno so nam v otroštvu vcepili pomembni odrasli, saj so bili ti naše prvo »ogledalo«. Naše samovrednotenje in samospoštovanje sta odvisni od tega, kateri del prevladuje – samopodoba, ustvarjena na osnovi resničnih lastnosti (torej na osnovi tega kdo jaz sem, moj pristni jaz, lahko sem točno tak kot sem, ne potrebujem zatirati sebe in svojih čustev) ali na osnovi podobe in pričakovanj drugih (zatrti, zanikani jaz, potlačim vsa čustva, ki bi lahko starše prizadela ali razjezila, bojim se da bom izgubil njihovo ljubezen). Samospoštovanje in samovrednotenje nam povesta, kako zadovoljni smo s sabo – ali se ocenjujemo pozitivno ali negativno in v kolikšni meri se sprejemamo takšne, kot smo. Pomenita prepoznanje in spoštovanje lastne vrednosti, ki je nujen pogoj za polno in zadovoljno življenje. Posameznikovo samovrednotenje je odvisno od dveh primerjav: notranje (naši uspehi v primerjavi z našimi ambicijami) in zunanje (naši uspehi v primerjavi z uspehi drugih).
Zdrava samopodoba
Oseba z ustrezno oziroma zdravo samopodobo svojo osebnost, sposobnosti in potrebe zaznava stvarno. Pravzaprav se malenkostno precenjuje, ker jo to motivira, da se nekoliko bolj trudi, saj skuša uresničiti svojo idealno predstavo, vendar se ne počuti slabo, če ji ne uspe prav vse, kar si je zastavila. Taka oseba tudi skrbi zase, se spoštuje, ne dovoli, da bi jo drugi razvrednotili ali ji onemogočili zadovoljevanje potreb, in ne zanemarja svojih sposobnosti. Zdrava samopodoba je pozitivna, vendar tak človek ni domišljav ali nečimrn. Oseba s pozitivno samopodobo ceni svoje osebnostne lastnosti (telesne, temperamentne in značajske) ter sposobnosti. Večinoma ravnamo skladno s svojo samopodobo: če zaupamo vase, si zastavimo višje cilje, če se ne cenimo dovolj, so naši cilji nižji.
Človek s pozitivno samopodobo:
· si zastavlja visoke, vendar dosegljive cilje in je v življenju uspešnejši,
· se konstruktivno spoprijema s problemi in težavami,
· iz napak naredi izkušnje,
· laže razvija ter ohranja zdrave in vzajemno zadovoljive medosebne odnose ter je bolj pripravljen
sodelovati,
· je samostojen in ne potrebuje nenehnega odobravanja drugih,
· je pogumen in radoveden pri sprejemanju novih izkušenj in izzivov.
Samopodoba mladostnikov in všečki na družabnih omrežjih
Samopodoba mladostnikov ali mladostnic pogosto niha glede na to, koliko všečkov in sledilcev imajo na družbenih omrežjih. Namreč v obdobju pred in med puberteto se otroci začnejo primerjati s svojimi vrstniki, pri tem pa lahko ugotovijo, da jim gre na nekaterih področjih slabše kot vrstnikom. Zaradi tega se lahko otrok počuti manjvrednega, sploh če mu gre slabše na področjih, ki so zanj pomembna (npr. šport ali šola). V tem obdobju je tudi vedno več zahtev, ki jih imamo do otroka – glede šolskega dela in uspeha, športnih dosežkov, interesov in pomoči doma. Tako jih tudi odrasli zato kdaj primerjamo z vrstniki. Če otrok zazna, da ne dosega standardov, ki mu jih postavljajo odrasli, in začuti njihovo neodobravanje ali razočaranje, ima to lahko negativne posledice na njegovo samopodobo in občutek
lastne vrednosti. Družbena omrežja, kjer mrgoli navidezno popolnih teles, partnerstev, domov in življenj, so popolno gojišče za nenehno primerjanje z drugimi. Zaradi prikazovanja večinoma le najlepših in ne spontanih trenutkov je mogoče, da se bo oseba ob primerjavi teh slik počutila nezadostno in manjvredno. Samopodobo in samozavest si lahko poskuša dvigniti ali zgraditi tudi s pridobivanjem pozornosti in odobravanja vrstnikov. Vendar se lahko temelji tako izoblikovane samopodobe hitro zamajejo, če mladostnik ali mladostnica nima možnosti, da bi zdravo samopodobo na različnih področjih gradil zunaj spleta.
Znaki, da ima mladostnik nižjo samopodobo:
- Pomanjkanje samozavesti
- Težko izražanje svojih potreb, želja
- Osredotočanje na svoje pomanjkljivosti in slabosti
- Prepričan je, da so drugi boljši od njega
- Boji se neuspeha
- Ima na splošno bolj negativen pogled na svet.
Zdrava samopodoba se kaže v samozavesti, zmožnosti reči ne in izraziti svoje potrebe, zmožnosti prepoznati svoje prednosti in slabosti ter jih sprejeti. Pri tistih z zdravo samopodobo negativne izkušnje nimajo tolikšnega vpliva na njihovo splošno življenjsko perspektivo kot pri ljudeh z nižjo samopodobo.
Kako lahko krepimo samopodobo in samozaupanje pri mladostniku
Učimo ga, da lahko sprejema svoje napake in se poskuša izboljšati. Ne pustimo, da si zaradi enega neuspeha ali slabšega znanja da negativno oznako (»Sem neumna«, »Sem nesposoben«). Pomagajmo mu, da se na tem področju izboljša ali usmeri v aktivnosti, ki mu gredo bolje od rok. Namesto dosežkov pohvalimo proces in vloženi trud. Ne pohvalite mladostnika zato, ker je dobil 5 na testu, temveč za vztrajnost pri učenju in trdo delo. Pohvalite vedenja in osebnostne moči, ki so konstruktivne. S tem mu sporočite, da je pomembno, da se trudi, tudi če mu kdaj ne uspe, in da niso samo številčne ocene tiste, ki nekaj štejejo. Pomembno pa je, da je pohvala iskrena in da je izrečena takrat, ko je vedenje mladostnika tudi v resnici ustrezno. Spodbujajmo ga, da se preizkusi v novih stvareh (npr. novem športu, krožku, prostovoljstvu ali počitniškemu delu). Dopustimo tudi, da je morda pri čem neuspešen. S preizkušanjem novih aktivnosti gre lahko iz svoje cone udobja in osebnostno zraste, pridobi na samozavesti, hkrati pa dobi sporočilo, da mu kdaj kaj ne bo uspelo. Naj ve, da je to del življenja, pomembno pa je, kako se na neuspeh odzove (iz tega dobimo življenjsko lekcijo, naredimo nove načrte, se učimo reševanja problemov, postanemo bolj prožni …). Bodimo dober zgled. Ne bojmo se preizkušanja novih stvari, z njimi se spoprimimo samozavestno in odločno. Bodimo prijazni do sebe in se vzdržimo kritičnih komentarjev glede svojega videza ali sposobnosti. Tako bomo učili tudi druge. Spodbujajmo ga, da začne ceniti svoje talente in veščine. Ne dajajmo nekaterim talentom večje teže in pohvale kot drugim (npr. šoli bolj kot športu), saj lahko tako dobi občutek, da talent nima vrednosti, to pa lahko vpliva na samopodobo. Pomagajmo mu razviti pozitiven »samo-govor«. Pogosto sami sebi govorimo negativne stvari, se kritiziramo (»Sem grda«, »Nihče me ne mara«) … Če to zasledimo, je pomembno, da poudarimo, zakaj te misli niso resnične, in pomagamo osebi, da jih preoblikuje v kaj bolj realističnega in resničnega (npr.
»Morda komu res nisem všeč, me pa zato mara veliko drugih ljudi, in to je ok«). Podpirajmo vzpostavljanje zaupnih odnosov tudi z drugimi (odraslimi, lahko pa tudi vrstniki). Trenerji ali učitelji so lahko dodaten zgled za mlado osebo, nudijo lahko podporo in potrditev, gradijo samozaupanje. Pomagajmo mu graditi občutek lastne vrednosti. Poudarjajmo vrednote, ki so bistvene. Pokažimo, da je življenje lahko bolj izpolnjeno, če sledimo vrednotam, kot so pomoč drugim, prijaznost, učenje, namesto pehanje za popolnim videzom in materialnimi stvarmi. Kaj pa, če opazimo, da ima (navidezno) previsoko samopodobo, ki je zgrajena predvsem na povratnih informacijah vrstnikov na spletu? Vsekakor tudi v tem primeru sledimo točkam za grajenje zdrave samopodobe.
Nihče se ni rodil z nizkim samozaupanjem in samospoštovanjem!