Družina je urejen sistem kjer ima vsak član svojo vlogo in vsak s svojo prisotnostjo vpliva na ta sistem. Vsak prihod novega družinskega člana (snaha/zet, rojstvo otroka) ali odhod družinskega člana (smrt, ločitev, selitev) poruši ravnovesje v tem družinskem sistemu. Družina mora izžalovati prihod/odhod, ker so bili na osebo navezani (varno/ne varno).
Vsaka družina prehaja med razvojnimi fazami.
- Faza: PREHOD IZ ADOLESCENCE V ODRASLOST = odhod od doma, postati odrasla oseba
- Faza: ZAKONSKI SISTEM = partnerski odnos
- Faza: DRUŽINA Z OTROKOM = prihod otroka
- Faza: ODHOD OTROK OD DOMA = odhajajoči otroci
- Faza: PARTNERSKI ODNOS V POZNI ODRASLOSTI
Znotraj teh fazah morajo družinski člani izpolnjevati določene naloge, da lahko napredujejo v naslednjo razvojno fazo. Naloge v posameznih fazah se nadgrajujejo in kadar niso naloge razrešene že v začetnih fazah to vpliva na neuspešno opravljene naloge v nadaljevanju razvojnih faz. V vsakem razvojnem obdobju imajo člani družine možnost doseči osebno rast in kadar nismo razrešili neke naloge iz prejšnje faze lahko to razrešimo v nadaljnjih fazah.
Naloge v 1. razvojni fazi (odhod od doma)
- ČUSTVENO SLOVO OD IZVORNE DRUŽINE
Tukaj mladi odrasli spreminja odnos s starši in doživlja čustveno slovo od njih. Ta naloga predstavlja, da mladostnik razvije sposobnost razvijanja lastne identitete in samostojnosti, obenem pa mora biti sposoben obdržati čustven stik s starši (išče svojo pot v življenju, a se obenem rad vrača domov). Sprejema odgovornost za svoje odločitve in usmeri pozornost nase in svoje želje, da lahko odide v svet in vedno vrača k družini, ki mu predstavlja varnost. Pravila postavlja mladi odrasli zato, da zaščiti svoj odnos in svojo družino saj s tem poskrbi za razmejitve od družine in ostalih odnosov. Če se mladostnik odseli zaradi zamer potem ne bo zmožen iskati nove zdrave odnose, ker bo neprestano iskal potrditev v odnosih (hiter odhod od doma pomeni, da v družini ni bilo vzdržljivo). Če ima mladostnik razvito svojo individualnost, edinstvenost torej svoj lastni jaz bo od doma odšel brez stresa in bo razvojno nalogo opravil. Kadar pa se čuti dolžnega in odgovornega za starše pa se bo težko poslovil od njih (najtežje se poslovimo od nečesa česar sploh nismo imeli, ker še vedno upamo). Starš pa je tisti, ki mora mladostniku dovoliti odhod (npr. mati se zaveda, da ohajajoča hči ne zapušča nje kot matere ampak, da gre hči iskati svoje življenje v svet). - OBLIKOVANJE LASTNE IDENTITETE
Identiteta predstavlja odnos do samega sebe, kako sebe doživljam in kako me doživljajo drugi. Identiteta se oblikuje z občutkom samosvojosti, koliko sem lahko sam in edinstven. Pri oblikovanju identitete mladostnik doživlja stres, dela napake in več kot jih naredi, bolj je samosvoj pri oblikovanju identitete in postaja tudi bolj samostojen posameznik, manj ko naredi napak, bolj je omejen v svoji samostojnosti. Pomembno je, da tudi ko se prične obdobje, ko so pomembni vrstniški odnosi, da tudi takrat uspe oblikovati in obdržati svoj lastni jaz in da se zaveda svojih lastnih želja. - OBLIKOVANJE INTIMNIH ODNOSOV Z VRSTNIKI
Da lahko vstopamo v intimne odnose moramo imeti oblikovano lastno identiteto in avtonomijo (samosvojost). Intimnost pomeni, da sprejemaš samega sebe in drugega in si ob tem ranljiv, da se odpreš, zaupaš. Pri tem pa moraš imeti razvito sposobnost, da lahko čutiš samega sebe in da znamo prevzemati odgovornost za zadovoljevanje svojih potreb (želja). Temeljne potrebe posameznika se razvijejo v primarni družini in bolj ko so bile tam nezadovoljene, bolj jih želim zadovoljiti v odraslosti (npr. spoštovanje- v otroštvu ga ni bilo zato ga iščem drugje, a dokler sebe ne spoštujem, me tudi drugi ne bodo). Ločimo 3 nivoje intimnosti:
- Organska intimnost: intimni smo lahko ob osebi, ki v nas zbudi znan telesni odziv (izhajamo iz tega kar nam je dajala mama čeprav je slabo), zaljubimo se v vzdušje, ki ga oseba prebudi v nas kot spomin na otroštvo, oseba nam diši. Če ostane odnos zgolj na tej ravni to ni dovolj za globok intimen odnos, tukaj se lahko pričnejo ponavljati stari vzorci (ljubosumje, prevare, zasvojenosti,…).
- Čustvena intimnost: v odnos vključimo čustva, pojavi se zaupanje, ranljivost, v odnsou si moramo dovoliti začutiti svojo bolečino in drugega, si dovoliti pogrešati in razvijemo zavedanje, da sem samo ob tej osebi lahko jaz ranljigva in on samo ob meni. Čustveno intimnost oblikujemo v času, ko smo ranljivi (jočemo, se jezimo,…) a kljub temu ohranimo stik (naučila mama).
- Kognitivna intimnost: s partnerjem se pogovarjamo, on nas zanima, s pogovorom ob njem se umirimo, lahko se zavedam samega sebe, želim vedeti kaj se dogaja s partnerjem in želim biti prepričana, da ga zanima kaj se dogaja z mano, želim, da mi da priznanje, da ga lahko samo jaz umirim: »JAZ VEM, DA TI VEŠ, DA JAZ VEM«
- OBLIKOVANJE UČINKOVITEGA SPOPRIJEMANJA S STRESOM
Stres je organski odziv na zunanji dražljaj (gneča na cesti) in notranji dražljaj (ko zamujam zaradi gneče pričnem razmišljati, da mi gre vse narobe). Kakšen pomen dajemo dražljajem je odvisno od spomina, ki odreagira avtomatsko (npr., ko sem v avtu in je gneča telo doživi nemoč, neobvladljivo situacijo zaradi telesnega spomina, ko nekoč ni bilo kontrole in me ni nihče pomiril in sedaj se ob stresu ne morem pomiriti).
Stres delimo na:
- Relacijski stres: nastane v odnosu in ga delimo na
- RELACIJSKI STRAH: izhaja iz strahu OSTAL BOM SAM (ko se mati loči od otroka ga je strah, a še vedno lahko čuti varnost v svetu-oče). Ko npr. mama ne zmore takoj k jokajočem otroku, da bi ga pomirila to v njemu oblikuje zavedanje, da je ločen od nje in ustvari se relacijski strah OSTAL BOM SAM (ker smo odnosna bitja). Kot odrasli pa doživlja oseba strah pred tem, da jo bo partner zapustil in naredi vse zato, da jo res zapusti.
- RELACIJSKA TRAVMA: je povezana z občutkom NEKAJ GROZNEGA SE MI BO ZGODILO. Relacijska travma lahko izhaja iz otroške nebogljenosti, ko ima dojenček neprestane potrebe, ki jih moraš kot starš zadovoljevati (nismo popolne mame). Lahko pa izhaja tudi iz odrasle osebe, ko se dogaja stres znotraj mame, ki ne zna svoje jeze, žalosti pomiriti in to prenaša na otroka. Relacijsko travmo tako doživljamo tudi kot odrasli NEKAJ MI BO NAREDIL, tisti ki pa je samostojno razvit posameznik lahko te misli hitro pomiri. Prav tako kot malemu otroku, odrasli razvije misel, da nas lahko partner, vrstnik rani in ostanemo sami. Stres se začne v meni, partner je zunanji dražljaj, notranji dražljaj pa je v meni v obliki strahu, da nas partner ne bo zmogel pomiriti. Če smo relacijsko travmo doživljali jo moramo podoživeti in v nekem odnosu razrešiti kjer bomo dobili pomirjujoč odziv. Tako se naučimo, da ne potrebujemo ob sebi partnerja, ki nas bo vznemirjal ampak takega, ki nas bo pomirjal.
STRATEGIJE SPOPRIJEMANJA S STRESOM
Kadar imamo razvite vse tri strategije potem bomo v partnerskem odnosu lahko stres pomirjali in obenem ostali povezani s partnerjem. - Zaznavanje lastne učinkovitosti: če se zavedam, da sem učinkovita bom iskala ob stresu primerne načine, da se spopadem z njim.
- Občutek lastne kontrole: če ga imam bom v določenih situacijah se lažje spopadala s stresom v odnosih in bom imela hiter odgovor, bolj ko imamo občutek, da so mi dali starši občutek lastne kontrole, samostojnosti prej razvijem občutek lastne vrednosti.
- Občutek lastne vrednosti: je temelj samozavesti ko samega sebe jemljemo kot pomembne in edinstvene.
Naloge v 2. razvojnem obdobju (partnerski odnos)
OBLIKOVANJE PARTNERSKEGA ODNOSA
1.FAZA: povezana je z dražljajem (fizični izgled, telesno funkcioniranje) v katerem se vprašam s kom želim biti ali ne, telo mora prenesti bližino te osebe, oseba, ki ima razvito samosvojost bo iskal dražljaj odnosa in avtonomijo v tem odnosu, oseba, ki pa nima razvite avtonomije pa bo iskal adrenalin (odvisnost). V tej fazi je ključno, da se zavedava, da potrebujeva iste stvari, hrepenimo po nekom, da se ob njem sprostim.
2. FAZA: oblikuje se čustvena intimnost, razvijemo empatijo in pogrešanje, prepoznavamo lastno in partnerjevo ranljivost, smo sočutni, iščemo skupne interese, vrednote. Da lahko razvijemo sočutje in empatijo je potrebno obojestransko razkrivanje, ranljivost. Partnerski odnos mora biti ekskluziven, nekatere informacije sodijo samo v ta odnos. V tem odnosu je pomembno spregovoriti o pričakovanjih, počakamo na njegov odziv in vztrajamo v tem odnosu.
3. FAZA: oblikuje se komunikacija, odnos postaja ekskluziven, edinstven, oblikujejo se vloge (kakšen sem kot partner) ter identiteta para (kakšna sva midva kot partnerja)
VZPOSTAVLJANJE NAVEZANOSTI V ODNOSU
NAVEZANOST je dlje časa trajajoč vzorec povezanosti med dvema osebama. Da se navezanost vzpostavi mora biti zagotovljena bližina v odnosu. Samo z bližino se lahko oblikuje razumevanje in sprejetost. Brez bližine staršev se otrok ne more razviti. Sposobnost oblikovanja navezanosti se razvije v zgodnjem otroškem obdobju in je nenadomestljiv (kadar je otrok v stresu vedno poišče objem matere in ko se pri njej pomiri gre lahko varno v svet. Kadar ni varne pomiritve iz strani matere si bo v odraslosti oblikoval ne varne odnose-nasilje). Če mama ni imela varne navezanosti na svoje starše bo to prenesla na svoje otroke-medgeneracijski prenos. Varno navezane odrsale osebe bodo znale v partnerskem odnosu prepoznati in izražati svoje potrebe, ob konfliktu pa bodo vedno našle pot do partnerja. Brez strahu pred izgubo prideta do konflikta in se ponovno zbližata. Oseba, ki ima izkušnjo varne navezanosti
iz otroštva bo varno navezan v odraslosti. Kadar pa se mati pogosto v stresni situaciji jezi, joče bo to vplivalo na to, da si bo otrok v kasnejših odnosih iskal ne varno navezanost. Kadar prepoznamo vzorce ne varne navezanosti, ki nam jih je pustila mati, nam to omogoči, da razvijemo funkcionalne vzorce še vedno pa lahko pademo pod stare vzorce. Tu je pomembno se spomniti kdo je bil za nas varna oseba, na koga sem bil lahko varno navezan in da me ni prizadel (mama, teta, babica, sestra,…) in potem izhajamo iz tega odnosa in se spomnim kako je bilo v tem odnosu.
OBLIKOVANJE MEDOSEBNE IDENTITETE
Osebna identiteta=kako jaz sebe doživljam in se na tak način uveljavljam v odnosih, je oblikovanje edinstvenosti znotraj partnerskega odnosa. Partnerja prevzemata odgovornost za odločitve in s tem se oblikuje identiteta.
Medosebna identiteta=ne pomeni seštevek prejšnjih identitet ampak pomeni jaz imam svojo in ti svojo
identiteto, skupaj pa imava najino identiteto. Zavedamo se svoje identitete, spoštujemo identiteto drugega in na podlagi tega oblikujemo edinstven partnerski odnos. Bolj, ko imata partnerja razvito avtonomijo bolj bo odnos edinstven.
Temelj te naloge je, da se razvije edinstvenost: skupne zakonske teme, ki razlikujejo in ločijo partnerja od zunanjega sveta, bolj, ko so teme edinstvene bolj bo opravljena razvojna naloga. S pomočjo komunikacije ugotoviva kakšna sva kot partnerja in če menjamo partnerja se moja vloga pri drugem partnerju spremeni (ponovno vrednotenje odnosa).
DEFINICIJA MEJ ZNOTRAJ IN ZUNAJ PARTNERSKEGA ODNOSA
Temeljni namen te naloge je postavitev mej v odnosu kar ustvari izoblikovanje medosebne identitete, ko ugotoviva kdo sva midva in kdo so drugi, omogoča prepustnost, dovoljuje odhode, vzdržuje meje znotraj partnerskega odnosa. Meje, ki jih oblikujemo v primarni družini se morajo razmejiti od partnerskega odnosa (bosta ohranjala stike z izvorno družino, a ne bosta obremenjena s stresom izvorne družine kar zagotavljajo funkcionalno postavljene meje). Te meje omogočajo zasebnost in ne zlitja. Izoblikujejo se tudi meje z drugimi ljudmi, težave v partnerskem odnosu razrešujeta v odnosu in ne zunaj njega, drugi odnosi ga ne smejo ogrožati (dogodek v službi je nastal tam in ne pomeni, da je z njima nekaj narobe). Za mejami znotraj odnosa določita kako zadovoljevati svoje potrebe in drug drugega. Če so meje šibke potem ne ločita potreb drug drugega niti lastnih (ti si kriv, da se slabo počutim, jaz sem odgovoren za tvoje počutje).
VZDRŽEVANJE ČUSTVENE KLIME V PARTNERSKEM ODNOSU
Cilj te razvojne naloge je, da omogoča vzdrževanje čustvene klime in s tem identiteto in avtonomijo
posameznika. Da pa to klimo vzdržujeta morata zadovoljevati svoje potrebe, čutiti varnost, pripadnost in
da sta učinkovita pri reševanju konfliktov (ne brez konfliktov). Pri tej nalogi je pomembna komunikacija, ki
ima dve ravni:
- VSEBINSKA RAVEN: kaj sporočam z vsebino (Želim v kino)
- ODNOSNA RAVEN: NAČIN KAKO VSEBINO PRENESEM (kako vidim sebe, ali sem vredna da me pelješ v kino, kako vidim tebe ali si me ti vreden, da me pelješ v kino, te vidim kot osebo, ki je sposobna zadovoljiti moje potrebe, ali sem zate dovolj vredna DA JAZ VEM, DA TI VEŠ, DA JAZ VEM).
- KOMUNIKACIJSKI ŠUM: nastane, ko zamenjamo razumljenost kontrole in povezanosti (npr. mladostnik razume »kje si?« kot kontrolo, starš pa samo opravlja svojo nalogo, ker išče stik z otrokom). Partnerja morata v odnosu vedno iskati odnosno raven, kako si to mislil, zakaj si to rekel, da s tem najdeta ravnovesje med povezanostjo in kontrolo.
Naloge v 3. razvojnem obdobju (družina z otroki)
OBLIKOVANJE STARŠEVSKE VLOGE
Materinstvo se začne v nosečnosti, gre za skrb za otroka in ne več samo zase. Gre za ozaveščanje čustev, empatijo, altruizem (koliko pozornosti je sposobna prenesti na otroka), ranljivost.
Očetovstvo: je ključno za opravljanje vseh nalog v tem obdobju, njegova prisotnost zmanjšuje stres matere s tem, ko jo podpira, vključuje se v nego otroka, v šolskih letih skupaj z mamo oblikujeta vzgojo in disciplino, v obdobju adolescence pa oblikuje oče avtoriteto, skrbi za spoštljiv odnos z odraslim otrokom.
OBVLADOVANJE RANLJIVOSTI V DRUŽINSKEM SISTEMU
Otrok se že v prvih letih življenja od staršev uči kaj se naredi s čustvi in postanejo te reakcije avtomatizirane.
Starši učijo otroka čustvene pomiritve:
Primer: dojenček je vznemirjen in prične jokati, mati v sebi čuti stisko zato gre k njemu, ponotranji otrokovo stisko (začuti jo v sebi), to stisko v sebi mora mati znati pomiriti (saj je samo otrok, ki ga nekaj boli, je lačen, zaspan), ga vzame v naročje, ga pomiri. Tako mamino ravnanje bo otrok ponotranjil in avtomatiziral in se kasneje odzival na stres.
OBVLADOVANJE VZGOJNIH NALOG
V vzgoji moramo otroka naučiti kako naj svoje vedenje umiri. Z vzgojo jih socializiramo, da jih naučimo kako živeti v družbi. Vzgajati pomeni za otroka skrbeti in nadzorovati njegovo vedenje.
SPREMEMBA V ODNOSU STARŠ-OTROK
Starš mora biti tisti, ki išče stik z otrokom a kljub temu ohranja njegovo avtonomijo.
Naloge v 4. razvojnem obdobju (odhajajoči otroci)
SPREJETJE ODHODOV DRUŽINSKIH ČLANOV IN ČUSTVENO SLOVO OD OTROK
Naloga otroka ob odhodu od doma je, da prevzame odgovornost in vlogo odrasle osebe. Naloga staršev
pa je, da sprejmejo ločenost od svojih otrok obenem pa se trudijo še naprej za povezanost in pripadnost. Odhodi pustijo posledice-stiske, varno navezani zna stisko umiriti in lahko varno vstopa v druge odnose, starš pa dopušča, da otrok sam rešuje svoje težave, da pa lahko vedno prihaja domov na varen način in ohranja s starši vzajemen odnos. Starši bodo svojim otrokom dovolili oditi na podoben način, kot so odšli sami od doma, starši nerazrešene stvari s svojimi starši bodo poskušali razrešiti preko svojih otrok. Starši doživljajo ob odhodu od doma SINDROM PRAZNEGA GNEZDA zato se mora pozornost v tem obdobju ponovno vrniti nazaj na partnerski odnos. Ko pa se sistem ni sposoben prilagoditi na odhod otroka se
zgodijo BUMERANG OTROCI kjer sistem ustvari pogoje, ki otroku dajejo možnost/dolžnost, da se vrnejo domov.
PREOBLIKOVANJE STARŠEVSKE VLOGE
Staršem odhod od doma lahko pomeni dokončno ovrednotenje starševske vloge (čustveno slovo, starševska vloga še vedno ostaja, starši so pomirjeni v svoji vlogi in otroka mirno spustijo v svet, oblikujejo vzajemen odnos z otrokom), izguba starševske vloge (odhod od doma pomeni prenehanje starševske vloge, želijo svojo starševsko vlogo dopolniti-helikopterski starši, ki želijo narediti vse za svoje
otroke=odvisni odnosi).
DOSEGANJE ZRELOSTI IN SKRB ZA PARTNERSKI ODNOS
Pomembno je prenesti pozornost na lasten odnos. V tem obdobju je ponovno usklajevanje me povezanostjo in individualnostjo. Ženska ima močnejšo potrebi po povezanosti zrelost se pri njej kaže v tem da je sposobna postati samostojna, zna ovrednotiti svoje življenje, svojim otrokom bo posredovala predelana čutenja (žalost pomiri sama pri sebi in ne izbira stavkov kjer bodo žalostni otroci), otrokom bo pustila odgovornost. Moški mora razviti sposobnost ostati v odnosu ter ohraniti stik s seboj v odnosu, ohranjati svoj ponos, in nuditi varnsot odhajajočim otrokom. Z odhodom otrok od doma stopa v ospredje partnerski odnos kar lahko predstavlja krizo v odnosu.
Naloge v 5. razvojnem obdobju (partnerski odnos v pozni odraslosti)
SOOČANJE S KONČANJEM SLUŽBENE KARIERE IN FIZIČNIMI SPREMEMBAMI ZARADI STARANJA
Soočanje s končanjem službene kariere: poveča se potreba po oblikovanju bolj prepletene socialne mreže in tudi iskanju novih aktivnosti. Partnerja morata najti pravo ravnotežje med povezanostjo in avtonomijo.
Soočanje s spremembami zaradi staranja: spremembe vplivajo na čustveno klimo v partnerskem odnosu in na način oblikovanja intimnosti na nov način. Pomembna je čustvena podpora, ki sta si jo partnerja sposobna dajati.
OBLIKOVANJE VLOGE STARIH STARŠEV
Kakšno vlogo bodo imeli stari starši in na kakšen način bodo lahko nudili podporo svojim otrok v starševski vlogi je odvisno od tega kako so si starši sami vrednotili svojo starševsko vlogo ter koliko vzajemnosti so uspeli oblikovati z otroki (stari starši morajo dopustiti, da so starši otrok starši oni pa so v vlogi starih staršev). Kadar pa se stari starši niso čustveno ločili od svojih otrok imajo nefunkcionalne odnose z vnuki (stari starši kot tujci, posevni, prezahtevni, se ne zavedajo lastnih napak, servilni).
PRENOS AVTORITETE NA MLAJŠE GENERACIJE
Odnos med staršem in odraslim otrokom se razvije v vzajemen odnos (spoštovanje, empatija, ni osamljenosti, skrb za starše, meje jasne) med dvema odraslima osebama kjer se mora avtoriteta prenesti na naslednjo generacijo. Kadar se otroci in starši strinjajo s količino nadzora in moči takrat govorimo o funkcionalnem prenosu avtoritete, oboji lahko v vzajemnem odnosu zadovoljujejo svoje potrebe. Skrb za starajoče starše je odvisna od načina na katerega so se oblikovali odnosi v prejšnjih razvojnih fazah. Kadar pa starši niso pripravljeni prepustiti avtoritete svojim odraslim otrokom takrat govorimo o pasivnem odnosu (otroci se bojijo prekinitve stika, otrok vzdržuje pozicijo otroka, ob
zahtevanju zadovoljevanja potreb je veliko krivde, za starše naredijo vse, prevzamejo vso odgovornost za dobro počutje staršev in ni nikoli dovolj skrbi za njih). Lahko pa se razvije uporniški odnos kjer otrok prekine stik z družino. Otrok postane jezen, čutijo nesprejemanje staršev, polno je zamer, necenjenosti, otroci ne vidijo kje jih starši potrebujejo, ne sprejmejo vloge skrbnika, skrbijo za svoje potrebe, pogoste zlorabe staršev.
SOOČANJE Z IZGUBAMI
Sistem se mora izgubi prilagoditi kar pa pomeni da morajo prepoznati pomen izgube za družinsko življenje kar nam omogoča nadaljnji razvoj. Priti mora do žalovanja kjer je cilj, da družinski člani oblikujejo nov odnos s preminulim (duhovan povezanost, spomini).
4.faze skozi katere mora iti sistem, da postane ponovno funkcionalen:
1. faza: DELJENO ZAVEDANJE SMRTI- sistem se mora soočiti s čustvenimi valovi ob smrti, realnosti smrti, sprejeti smrt in si deliti informacije o smrti (vsi se udeležijo pogreba, obiskujejo grob)
2.faza: DELITEV BOLEČINE IN ŽALOSTI-pomembno je da se vsak družinski član čuti sprejetega z vsemi čutenji (jeza, krivda, nemoč, razočaranje,…).
3. faza: REORAGANIZACIJA DRUŽINSKEGA SISTEMA- smrt enega člana pomeni preoblikovanje vlog in nalog umrlega v družini, da lahko sistem deluje naprej.
4.faza: PREUSMERITEV V NOVE ODNOSE- proces žalovanja traja do dve leti nato pa se morajo usmeriti v nove odnose kar pa ne pomeni pozabiti na pokojnega ampak, da se lahko o njem člani odprto pogovarjajo in brez strahu odpirajo spomine nanj.
NERAZREŠENA IZGUBA: se zgodi, ko se družina ne more prilagoditi na smrt preko 4 faz. Člani imajo lahko težave pri oblikovanju identitete (od članov se pričakuje, da bodo prevzeli vlogo pokojnika in zapolni praznino), težave pri vzpostavitvi prepustnosti zunanjih meja družine (vključitev drugih v žalovanje, spustiti meje, da se ne sami spoprijemajo s stresom), težave pri oblikovanju strategij za
vzdrževanje družinskega sistema (finance, manj časa, energije,…), težave pri uravnavanju čustvene klime (sistem ne uspe nuditi čustvene opore članom pri žalovanju, ne zmore uravnavati konfliktov), težave pri uravnavanju družinskega stresa.
Povzeto po knjigi:
Poljak Lukek, Saša. 2017. Ko odnosi postanejo družina: Oblikovanje edinstvenosti in povezanosti skozi razvojna obdobja družine. Celjska Mohorjeva družba